Opis
Žabji kralj (Brata Grimm)
Nekoč, pred davnimi časi, je živel kralj, ki je imel same lepe hčerke, še posebej lepa pa je bila najmlajša. Blizu kraljevega gradu je bil velik teman gozd in tam je pod staro lipo stal globok tolmun. Kraljična je pogosto hodila v gozd in se tam igrala z zlato žogo.
Pa se je nekoč zgodilo, da je zlata žoga padla naravnost v tolmun, ki je bil tako globok, da se mu ni videlo dna. Začela je jokati, ko jo je nenadoma zmotil glas: »Kaj se je zgodilo kraljična? Saj jokaš, da bi se te še kamen usmilil.« Ozrla se je, od kod prihaja glas in zagledala žabca, ki je molel iz vode svojo debelo, grdo glavo. »Ah,« mu je rekla kraljična, »jočem za svojo zlato žogo.« »Nič ne jokaj,« je rekel žabec, »lahko ti pomagam, toda, kaj mi daš v zameno?« »Kar hočeš, ljubi žabec,« je rekla kraljična. Žabec je odgovoril: »Če me boš ljubila in bom za mizo smel sedeti poleg tebe, jesti s tvojega zlatega krožnika, piti s tvoje kupice in spati v tvoji posteljici, se potopim in ti prinesem zlato žogo.« »Seveda,« je rekla kraljična, »obljubim ti vse, kar si želiš.« Toda mislila si je: »Le kaj čveka ta domišljavi žabec? Kako naj bo takšen žabec moj prijatelj?« Žabec se je potopil v vodo, prinesel zlato žogo in jo vrgel kraljevi hčerki. Kraljična vsa navdušena je stekla domov, žabec pa je za njo vpil, naj ga počaka.
Naslednji dan, ko je bil ves kraljevi dvor ravno pri kosilu, je nekaj potrkalo na vrata in zavpilo: »Najmlajša kraljična, odpri!« Kraljična je stekla k vratom, jih odprla in ko je videla, da je zunaj žabec, jih je zaloputnila ter prestrašena sedla nazaj k obedu. Seveda je kralj to opazil in povprašal hčerko: »Česa si se ustrašila? Je mar zunaj velikan?« »Ne, ne,« je odvrnila hčerka, »samo žabec je,« in pojasnila kralju, kaj se ji je pripetilo prejšnji dan. Kralj jo je poslušal, nekaj časa premišljeval, nato pa rekel: »Nič ne pomaga, obljubo moraš držati. Spusti žabca noter in ustrezi njegovim željam.«
Tako je kraljična žabcu dovolila, da je sedel poleg nje na njenem stolu, jedel z njenega zlatega krožnika in pil iz njene kupice. Toda, ko se je ulegel v njeno posteljo, med njene svilene rjuhe, je bilo kraljični vsega dovolj. Prijela je žabca in ga vrgla ob steno. In glej, ko je žabec padel na tla, se je čudežno spremenil v prečudovitega princa. S kraljevim privoljenjem je postal kraljičin mož in srečno sta živela do konca svojih dni.
