Opis
Kraljična na zrnu graha (Hans Christian Andersen)
Nekoč v davnih časih je živel kraljevič, ki se želel poročiti s kraljično. Toda pozor, morala bi biti res prava kraljična. Potoval je po vsem svetu, a žal nikjer ni našel take, kot si je želel. Kraljičen je bilo sicer dovolj, toda, na vsaki ga je nekaj zmotilo in ni se mu zdela dovolj prava kraljična. Zato je opustil potovanje in se ves nesrečen vrnil domov.
Zgodilo se je, da je bila nekega večera je strašna nevihta. Bliskalo se je, grmelo, in dež je lil v potokih. Zdajci je potrkalo na grajska vrata in stari kralj je vstal in šel odpirat. Zunaj pred vrati je stala kraljična. Ampak, o joj! Kakšna je bila od neurja! Voda ji je tekla od las in obleke, tekla ji je v čevlje k prstom in pri petah spet ven. In vendar je trdila, da je prava kraljična.
»No, to bomo še videli!« si je mislila stara kraljica, a dejala ni nič. Šla je v spalnico, zložila vse žimnice na tla in položila na dno postelje zrno graha. Nato je na zrno položila dvajset žimnic, na žimnice pa še dvajset pernic. Na tako pripravljeni postelji je kraljična prespala noč in zjutraj so jo vprašali, kako je spala. »Oh strašno slabo!« je odgovorila kraljična. »Skoraj vso noč nisem zatisnila oči. Bog si ga vedi, kaj je bilo v postelji! Ležala sem na nečem trdem, da sem vsa modrikasta po telesu. Grozno!«
Tako so spoznali, da je prava kraljična, ker je skozi dvajset žimnic in dvajset pernic začutila zrno graha. Tako občutljiv ni mogel biti nihče drug, kakor samo prava kraljična. Tedaj jo je kraljevič vzel za ženo, zakaj vedel je, da ima pravo pravcato kraljično. Tisto zrno graha pa so dali v muzej umetnin, kjer je ga še danes lahko vidiš, če ga že ni kdo odnesel.
