Obešanje lesenega goloba – Svetega duhca nad mizo v kmečki hiši je bilo v 19. stoletju razširjeno po vsej severni Sloveniji. Obešen je bil nad mizo v osrednjem bivalnem prostoru, tako imenovani hiši, na nekaterih kmetijah pa so vrvico na kateri je visel povezali še z vhodnim vrati. Ko so se vrata odpirala in zapirala, se je tako obešen duhec dvigal in spuščal in tako pozdravljal vstopajoče, domačim pa prinašal srečo in blagostanje.
Sveti duhec je bil včasih rezbarsko delo, največkrat pa domač izdelek, saj se je rokodelska spretnost ročnega rezljanja duhcev običajno prenašala iz roda v rod. Najbolj bogato izrezljane duhce so imeli na Gorenjskem, na Dolenjskem pa so poznali tudi take narejene iz blaga in papirja. Duhce so rezljali tudi berači in ga podarili v zahvalo gospodarju hiše, ki jim je nudil hrano in prenočišče.
Danes so duhci predvsem dekorativnega pomena in predstavlja sintezo rokodelskega znanja, tradicije in likovnega izročila.