Na klopci sedim, pa fajfco tobaka kadim …

Evropa se je s tobakom in izdelovanjem pip seznanila po odkritju Amerike in ta še danes priljubljena razvada se je v 18. stoletju razširila tudi po Sloveniji, kjer so pipe ali fajfe izdelovale predvsem manjše podeželske delavnice.
Največje »fajfarsko« središče je bilo v Gorjušah nad Bohinjem, kjer so izdelovali znamenite Gorjuške fajfe, ki jih je leta 1795 omenjal v Veliki pratiki že Valentin Vodnik. Do začetka prve svetovne vojne je bilo izdelovanje pip donosen posel, s kateri se je na Gorjušah ukvarjala skoraj polovica vasi in letno so proizvedli od 3000 do 3500 pip.
Gorjuške fajfe so bile številnih velikosti, oblik in okrasja. Izrezljane so bile iz hruškovega lesa, okrasni deli pa so bili narejeni iz biserne matice, srebrne pločevine ali medenine. V 20. stoletju je začelo trgovanje z gorjuškimi pipami usihati in nekoč zelo razširjena dejavnost, ki je gorskim kmetom predstavljala pomemben vir dohodka, je le še oblika zgodovinskega spomina.