Čipka v okvirju
Izdelovanje klekljanih čipk je našlo ugodna tla predvsem v hribovskih območjih, kjer so dolge zime nudile ugodne pogoje za klekljanje. Klekljarice so hodile ena k drugi na skupinsko klekljanje in pred prihodom elektrike, je bila navada, da je vsak večer razsvetljavo (petrolejko ali karbidovko) prinesla druga klekljarica. Čipkarstvo je pomenilo del narodne kulture in pomembno vplivalo na ljudsko pripovedništvo in ljudske pesmi, šege in navade, ki so se ob skupnem delu klekljaric prenašale iz roda v rod. Klekljarsko znanje se je prenašalo iz roda v rod in še danes starejši učijo mlajše.
Čeprav veliko klekljaric nikoli ni obiskovalo klekljarske šole in so kljub temu dobre klekljarice, pa vendarle velja, da zmorejo tehnične finese in zahtevne bordure le »šolane roke«. V zadnjem času vse več oblikovalcev, vnaša čipko v urbano kulturo in jo prilagaja sodobnim trendom.